Giselle V (Izginjanja)

Zakaj praska pod očesom, Giselle?

Ne sprašuj, Sofija, saj veš.

Klicali so te v šolo,

ker sem se stepla z dekletom iz sosednjega razreda.

Zakaj praska na licu, Giselle?

Ne sprašuj, Sofija, saj veš.

Rekla mi je grdi raček,

drobna šema s čudnimi očmi,

da sem neumna, neprimerno oblečena in še kaj.

Zakaj praska na srcu, Giselle?

Ne sprašuj, Sofija, saj veš.

Fant iz njenega razreda me je branil,

ko je kričala,

izdolbla bom tvoje modrozelene oči in iztrgala divje srce.

Ne ugajam si več, Sofija, nič več.

Odrivajo me stran

in odnaša me v nasprotno smer.

Nič videti.

Nič slišati.

Z okenske police,

nič čutiti.

In Giselle se zvleče v pajčevinasto kamro.

Rahmaninov ostaja pred vrati,

Sofiji nemoč z lasnic zdrsne na tla in ne da ji spati.

Še gospod Eliot jo prosi, naj gresta med porcelan, marmelado in čaj,

da malce pokramljata o tej čudni zadevi.

Giselle se nasmehne.

Gospod Eliot, ne morem kramljati,

so luknje v spominu, otožnost,

ko odhajam po ulici in ne vem,

kako priti in najti cigarete, 

mogoče hotel Mirabel,

medvedka Backa,

ah kje, utonil je že.

V trgovino s pohištvom morava, gospod Eliot,

po masiven stol z lepo prevleko,

znotraj praznina, prevara,

votel les, videz vara,

saj pišete o votlih ljudeh, gospod Eliot, kajne?

Poglej skozi okno, Sofija, kaj ni lep razgled?

Zlizana, solze drse,

hladne prsi, Giselle sluti in ve.

Mimo pegic rezilo reže v belo meso,

nejasna, v čutenju glasna,

obarva škrlatno se nočno nebo.