Giselle V (Izginjanja)

Zakaj praska pod očesom, Giselle?

Ne sprašuj, Sofija, saj veš.

Klicali so te v šolo,

ker sem se stepla z dekletom iz sosednjega razreda.

Zakaj praska na licu, Giselle?

Ne sprašuj, Sofija, saj veš.

Rekla mi je grdi raček,

drobna šema s čudnimi očmi,

da sem neumna, neprimerno oblečena in še kaj.

Zakaj praska na srcu, Giselle?

Ne sprašuj, Sofija, saj veš.

Fant iz njenega razreda me je branil,

ko je kričala,

izdolbla bom tvoje modrozelene oči in iztrgala divje srce.

Ne ugajam si več, Sofija, nič več.

Odrivajo me stran

in odnaša me v nasprotno smer.

Nič videti.

Nič slišati.

Z okenske police,

nič čutiti.

In Giselle se zvleče v pajčevinasto kamro.

Rahmaninov ostaja pred vrati,

Sofiji nemoč z lasnic zdrsne na tla in ne da ji spati.

Še gospod Eliot jo prosi, naj gresta med porcelan, marmelado in čaj,

da malce pokramljata o tej čudni zadevi.

Giselle se nasmehne.

Gospod Eliot, ne morem kramljati,

so luknje v spominu, otožnost,

ko odhajam po ulici in ne vem,

kako priti in najti cigarete, 

mogoče hotel Mirabel,

medvedka Backa,

ah kje, utonil je že.

V trgovino s pohištvom morava, gospod Eliot,

po masiven stol z lepo prevleko,

znotraj praznina, prevara,

votel les, videz vara,

saj pišete o votlih ljudeh, gospod Eliot, kajne?

Poglej skozi okno, Sofija, kaj ni lep razgled?

Zlizana, solze drse,

hladne prsi, Giselle sluti in ve.

Mimo pegic rezilo reže v belo meso,

nejasna, v čutenju glasna,

obarva škrlatno se nočno nebo.

Giselle IV (Zaspana roka seže, dišiva po drevesni smoli)

Nov dan je, Sofija, in tema je preč.

Umijva si noge, da bova dišali,

naoljiva stopala, da bodo čutna kot jantar in led,

in koža bo mehka kot pravkar stepena smetana.

Sofija, hvala ti, samo tebe imam,

in Rahmaninov me greje v hladnih nočeh,

pravljice me božajo, ko spim,

da le ni strahov iz omare in temnih senc, ki vijejo roke.

Ti ne veš, kako težko mi je zaspati, ko me v sanjah obiskujejo mrtvi ljudje.

Si opazila, da se gospodu Eliotu redčijo lasje?

V jutranji halji in kravati je prav hecen.

Obljubil mi je, da mi bo kupil bonbone,

upam, da tiste čokoladne z limonino kremo na sredini, tisti so dobri.

Veš, Sofija, morava poiskati bonboniero na podstrešju stare hiše,

kjer je slaščičarna in prodajalna bonbonov.

Zakaj, Giselle, tista bonboniera je zaprašena in prazna.

Ni, Sofija, verjemi, ni prazna, v njej biva mala bela vila Mucinda.

Skrbi me zanjo, ni me obiskala že nekaj noči,

vedno je pustila zame bonbon na blazini in sedaj je že nekaj časa ni,

skrbi me, Sofija, skrbi.

Sanje so bile rožne takrat, ko se mi je bonbon stopil v ustih,

a postajajo sive in mračne, tudi gospod Eliot pravi tako.

Njemu so všeč marcipanove kocke s češnjevim likerjem,

ko oživi usta ena sama samcata kocka, je decembrska noč mehka in krotka,

in še enkrat zavije okrog hiše, sladkim sanjam sledi in mirno zaspi.

Spati, zakaj, je to želja ali potreba, večno lovišče, ki ne ujamem ga, dokler se ne stegnem.

Ne še, Ljubezen, ni še čas za ta stegna, to kožo, te roke, ki plujejo globoko v venah,

drhti moje čelo, drhti spolovilo, prenašam ozvezdja, se krči perilo,

iščem čas, spomin, kradem kot najhujši tat,

ljubim, kot da je danes poslednji dan, kot da bom utonila v lastnih sokovih,

sočna, rumena kakor limona, kisla in sladka obenem,

ljubim te, je to le odvržen stavek na poljski poti?

Ne, Ljubezen, to je pesem v šelestečih laskih,

v mednožju, ki se ob tvojem dotiku razbohoti, ko ustnice dotaknejo vesolje sredice,

se staplja maslo, cedi se, stiska, te vase požira in te s črnimi nogavicami odstira,

da so dnevi sončni in megla pomaha v pozdrav.

In zopet noč je tu in škatla bonbonov, ki jih Giselle ni pojedla.

Vzemi, Ljubezen, ne čakaj, čas je vse, kar imava.

Giselle III (Na pol poti kot sneg skozi zimo)

Preberi mi pravljico, Sofija, o Pekarni Mišmaš, zaprosi Giselle za zaveso.

Pridi v posteljo, potem pa greva med žemlje in med,

prosile bova peka, naj nama napeče svežega kruha,

da si pri zajtrku segrejeva roke in odtajava led.

Giselle pod rumeno odejo, pri nogah Rahmaninov in zopet zvedav pogled.

Zakaj gospod Eliot ne mara aprila?

Zapisal je na prt pri kosilu April je najbolj krut mesec, Sofija, povej.

Joj, Giselle, ne vem, mogoče zaradi partije šaha, ki jo je takrat izgubil,

mogoče zaradi Alberta, ki je bil neko nedeljo doma,

ne sprašuj, Giselle, moji živci so čisto zanič nocoj.

Kaj pa Pekarna Mišmaš, so tvoji živci zanič tudi zanjo?

Vsaj pri meni ostani, Sofija, četudi ne govoriš z menoj,

samo še malo me je strah teme, samo še na pol.

Ti razvajenka Gisellle, tudi jaz sem že na pol poti,

prišla sem do svobode, in nazaj se mi ne mudi, nič več mi nazaj iti ni,

majala se je postelja, a vso noč sem ležala sama,

tema je stokala in utrujena zaspala,

se bolečini smejim, preponosna, da bi se predala.

In s teboj se srečam, Ljubezen, na pol poti,

in moje telo pod tvojim jezikom drsi,

trgava vajeti z obeh strani,

ko usta pišejo pesem na tvoje meso, ki jo srkaš iz mene ostro.

Še vedno si tu, Giselle, in gledaš z mojimi očmi,

in ne čakam, da se kaj spremeni,

nič se samo ne spremeni, Giselle,

bolečina se vedno dotakne, da zazebe.

Giselle II (Pojdiva in opraviva obisk)

Še vedno čakam v brezvetrju in pogrešam Giselle,

ki je skočila z okenske police hotelske sobe, ker je hotela leteti.

Iskala je medvedka Backa in ni ga našla.

Spremenil je smer, odšel je k reki in utonil.

In Giselle je prevzela bridkost,

naselila se je celo pod njene krhke nohte,

in njena varuška ni več urejala sončnic v vazi,

gospod Eliot ni hvalil pravkar kupljenega tobaka

in šepetal pa pojdiva, ti in jaz.

Giselle si je le pazljivo nalivala čaj

čez rob skodelice iz kitajskega porcelana

in se kasneje počesala.

Kar vidim jo, kako vstopa v raj in poči,

srka in se kremži,

prodira iz premočenih tal in postaja sladka.

Začutim jo in se sprašujem,

kaj sem izgubila, kaj iščem, zakaj brskam po klopčiču svile,

čemu jutra, ki me zbujajo naprej in naprej,

ko v nočeh bi ležala s teboj

in iskala zamašek, dež, ki naslika solzo pod suhe oči

ali gospoda Eliota, ki mi pravi, pojdiva in opraviva obisk.

Giselle I (Razvajenka mojega otroštva)

Zopet me prevzema želja po počitku

pri ostankih nekdanjega hotela Mirabel,

in se spomnim Giselle,

ki je živela s kužkom, Rahmaninov po imenu,

starši, vedno nekje na poti

in rusko varuško Sofijo, ki si je spenjala lase

z osmimi lasnicami iz kosti.

Tisto Giselle, oboževano razvajenko mojega otroštva,

ki je vsako jutro pozdravila gospoda Eliota,

ko je v družbi votlih ljudi pesnil o Alfredovi ljubezni,

v mestu sredi hotela in v hotelski sobi sredi mesta.

A kje bo nocoj spala mala Giselle,

ko njen duh tava po hodnikih,

išče varuškino sobo za zaveso

in z otožnim glasom kliče zidarjem,

ali je kdo videl mojega medvedka Backa.

V želji, da srečam Giselle, te prosim,

ne naveličaj se mojih prsi, mojih rok,

prisloni se na topel hrbet

in za trenutek počakaj,

da se k tebi obrnem.