šumenje divjih rek in nove lasnice, ki krasi jih dragoceni ametist.
In gospod Eliot, rojstvo Venere, vztrajne melodije
ljubezenskih spevov, nič ihtenja in izgubljenih dnevov,
pa še čaj ob petih pod Lepo Amandine in govejo pečenko za na pot.
In s prsti se oklepam arterij planeta, Sofija,
zapisujem dneve in noči,
spletam verze z glavo v slapovih,
napolnjujem kotičke nekega drugega srca,
da preživijo pljuča v talilnici vsakdana,
ko se prek sten gradov vali nepozabna glasba.
Vem, hotel Mirabel bo zopet zaživel v novem letu.
Imela bom lepe sobane, Sofija,
nove, drhteče, terase dehteče,
in goste vesele, postelje plesoče,
vzniknile bodo skrivnosti in plamenčki v mraku,
v medenici se bo pretakala ljubezen, metuljčki v zraku.
Sedaj pa narediva jaslice, skrite v mahu,
palčke iz storžev, snežake iz vate,
speciva cimetove zvezdice in božični puding,
začarajva jajčni punč, medene fige in makovo potico,
s Straussom razvrstiva note po črtovju
in jelko okrasiva z modrimi bunkami
in srebrnimi trakovi, odeniva jo v lučke iskreče,
položiva darila pod njo in zaželiva si sreče.
