Zopet me prevzema želja po počitku
pri ostankih nekdanjega hotela Mirabel,
in se spomnim Giselle,
ki je živela s kužkom, Rahmaninov po imenu,
starši, vedno nekje na poti
in rusko varuško Sofijo, ki si je spenjala lase
z osmimi lasnicami iz kosti.
Tisto Giselle, oboževano razvajenko mojega
otroštva,
ki je vsako jutro pozdravila gospoda Eliota,
ko je v družbi votlih ljudi pesnil o Alfredovi
ljubezni,
v mestu sredi hotela in v hotelski sobi sredi
mesta.
A kje bo nocoj spala mala Giselle,
ko njen duh tava po hodnikih,
išče varuškino sobo za zaveso
in z otožnim glasom kliče zidarjem,
ali je kdo videl mojega medvedka Backa.
V želji, da srečam Giselle, te prosim,
ne naveličaj se mojih prsi, mojih rok,
prisloni se na topel hrbet
in za trenutek počakaj,
da se k tebi obrnem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar