Še vedno čakam v brezvetrju in pogrešam Giselle,
ki je skočila z okenske police hotelske sobe, ker
je hotela leteti.
Iskala je medvedka Backa in ni ga našla.
Spremenil je smer, odšel je k reki in utonil.
In Giselle je prevzela bridkost,
naselila se je celo pod njene krhke nohte,
in njena varuška ni več urejala sončnic v vazi,
gospod Eliot ni hvalil pravkar kupljenega tobaka
in šepetal pa pojdiva, ti in jaz.
Giselle si je le pazljivo nalivala čaj
čez rob skodelice iz kitajskega porcelana
in se kasneje počesala.
Kar vidim jo, kako vstopa v raj in poči,
srka in se kremži,
prodira iz premočenih tal in postaja sladka.
Začutim jo in se sprašujem,
kaj sem izgubila, kaj iščem, zakaj brskam po
klopčiču svile,
čemu jutra, ki me zbujajo naprej in naprej,
ko v nočeh bi ležala s teboj
in iskala zamašek, dež, ki naslika solzo pod suhe
oči
ali gospoda Eliota, ki mi pravi, pojdiva in
opraviva obisk.
Ni komentarjev:
Objavite komentar