Sofija, poveži me s starim satelitskim omrežjem,
da pravočasno pripravim zajtrk za Backa
in dokončam ponarejanje domačih piškotov za
pomokanim pultom,
mogoče še stlačim v nabasan koš za smeti vse
tiste laži
in staro krpo, ki že pošteno smrdi.
Sofija, si videla kje novo, pod pomivalnim
koritom morda,
zopet staro na plan, v razkužilo, da se zlepijo
ranjena krila,
krog se vrti, v smeri, kjer je zmrzovalnik in
lazanja za večerjo,
rada jo imam, tako prijetno diši.
In z gospodom Eliotom greva v knjižnico,
Sapramiška, pek Mišmaš in Kuzma morajo nazaj.
Ustavila se bova še v kavarni,
izmerila bova življenje s kavnimi žličkami.
Ali si bova drznili, se sprašujem, Sofija, ali si
bova drznili vznemirjati vesolje.
Prosim te, pokliči še frizerja, moji lasje so že
čisto štrleči,
in joj, ne hodi na govorile ure, zopet boš
poslušala, kakšna je današnja mladina,
in moja kemija, hip-hop, vrečast jeans, konec
tedna odklop,
in telegram sem dobila, Sofija,
moja prijateljica je mirno umrla v večernih urah,
zmeda, solze, zrak, stop.
Bolečina se v Giselle zopet oglaša,
tista nevzdržna, ki trga časopisne članke,
ko luč na podstrešju potna ugaša,
vzbrsti, na njeni koži gostuje,
praska, iz notranjosti kriči,
se z vsakim vdihom krepi,
iz žil se izceja,
kosti razporeja,
limfo skozi utrujene oči preceja,
preplavi Giselle in jo odpre.
Ni komentarjev:
Objavite komentar