Preberi mi pravljico, Sofija, o Pekarni Mišmaš,
zaprosi Giselle za zaveso.
Pridi v posteljo, potem pa greva med žemlje in
med,
prosile bova peka, naj nama napeče svežega kruha,
da si pri zajtrku segrejeva roke in odtajava led.
Giselle pod rumeno odejo, pri nogah Rahmaninov in
zopet zvedav pogled.
Zakaj gospod Eliot ne mara aprila?
Zapisal je na prt pri kosilu April je najbolj
krut mesec, Sofija, povej.
Joj, Giselle, ne vem, mogoče zaradi partije šaha,
ki jo je takrat izgubil,
mogoče zaradi Alberta, ki je bil neko nedeljo
doma,
ne sprašuj, Giselle, moji živci so čisto zanič
nocoj.
Kaj pa Pekarna Mišmaš, so tvoji živci zanič tudi
zanjo?
Vsaj pri meni ostani, Sofija, četudi ne govoriš z
menoj,
samo še malo me je strah teme, samo še na pol.
Ti razvajenka Gisellle, tudi jaz sem že na pol
poti,
prišla sem do svobode, in nazaj se mi ne mudi, nič
več mi nazaj iti ni,
majala se je postelja, a vso noč sem ležala sama,
tema je stokala in utrujena zaspala,
se bolečini smejim, preponosna, da bi se predala.
In s teboj se srečam, Ljubezen, na pol poti,
in moje telo pod tvojim jezikom drsi,
trgava vajeti z obeh strani,
ko usta pišejo pesem na tvoje meso, ki jo srkaš
iz mene ostro.
Še vedno si tu, Giselle, in gledaš z mojimi očmi,
in ne čakam, da se kaj spremeni,
nič se samo ne spremeni, Giselle,
bolečina se vedno dotakne, da zazebe.
Ni komentarjev:
Objavite komentar