Giselle XI (Toplina iskrenega srca)

Belino lilij in kotliček sijočih zvezd, Sofija,
šumenje divjih rek in nove lasnice, ki krasi jih dragoceni ametist.
In gospod Eliot, rojstvo Venere, vztrajne melodije
ljubezenskih spevov, nič ihtenja in izgubljenih dnevov,
pa še čaj ob petih pod Lepo Amandine in govejo pečenko za na pot.
In s prsti se oklepam arterij planeta, Sofija,
zapisujem dneve in noči,
spletam verze z glavo v slapovih,
napolnjujem kotičke nekega drugega srca,
da preživijo pljuča v talilnici vsakdana,
ko se prek sten gradov vali nepozabna glasba.
Vem, hotel Mirabel bo zopet zaživel v novem letu.
Imela bom lepe sobane, Sofija,
nove, drhteče, terase dehteče,
in goste vesele, postelje plesoče,
vzniknile bodo skrivnosti in plamenčki v mraku,
v medenici se bo pretakala ljubezen, metuljčki v zraku.
Sedaj pa narediva jaslice, skrite v mahu,
palčke iz storžev, snežake iz vate,
speciva cimetove zvezdice in božični puding,
začarajva jajčni punč, medene fige in makovo potico,
s Straussom razvrstiva note po črtovju
in jelko okrasiva z modrimi bunkami
in srebrnimi trakovi, odeniva jo v lučke iskreče,
položiva darila pod njo in zaželiva si sreče.

Giselle X (Rdeča srajčka in najslajši bonbon)

Sofija, tako obožujem višnjev liker,

narejen iz višenj, ki dozorijo na Lepi Amandine.

Ja, Lepa Amandine, Giselle,

od vseh dreves v sadovnjaku najbolj oboževana,

ta sladkost, ta globoka rdečina, ta sočnost,

koščice, ki ždijo v mehkem mesu,

plast za plastjo višenj in sladkorja z žganjem,

in sadež, ki se zadrži v ustih in se pod jezikom raztopi.

Ja, Sofija, in koščico sesaš, se z njo igraš,

kot jagodo rožnega venca, a brez molitve,

kleče se plazi v brbončicah, v žilah,

v globinah telesa, ki me pretresa.

Božansko je, Sofija.

Giselle, sladkosti ti rojijo po glavi, orehov kruh in cimetove skorjice.

Ko pa je tako lepo, Sofija, moraš priznati.

Videla sem tvojo rdečo srajčko in rdeče nogavice

in slišala sem glasbo, ko je veter pihal v pravo smer,

začutila slamo za ležišče in suho listje za blazino.

Giselle, raje očisti maline in jim odstrani ščetine.

Saj, Sofija, vedno višnje, vedno maline,

tako kot gospod Eliot, ki ravna predmete na polici,

ko je njegov dan temačen in neiskren.

Vzame celo ravnilo, da se nobena fotografija s spomini ne premakne z ravne črte.

Kaj je, Sofija, težke misli imaš.

Si kot rdeča srajčka, položena na desko, skrbno zlikana, zložena, zaprta v modro škatlo.

Zadihaj, Sofija, z nasmehom na obrazu, izkašljaj laži.

Bom, Giselle, zaprla bom škatlo v moji glavi

in naj se tista v srcu za vedno odpre.

Sedaj pa odpriva tisto zaprašeno bonboniero bele vile Mucinde, Sofija,

in se najejva čokoladnih bonbonov,

tistih z višnjevim likerjem in grenko čokolado,

smetanovih karamel in v sladkorju praženih rozin.

December je, zakotaliva marcipanovo kroglico in poiščiva najslajši bonbon.

Giselle IX (Počakaj, da se včeraj vrne in je čas, ki ga imaš rad)

Sočasno z luno se vrtim, Sofija,

kaže mi vedno enak obraz.

Njena temna stran je skrita in neznana,

brez morij, enolična, s prahom pokrita.

Zopet orjem reko v zatišju golega telesa,

zagledam jato gosi in stresam ude v dlan,

vlečem se skozi prste kot žalni venec, ki ne morem ga poslati stran.

Gospod Eliot mi je povedal prastaro modrost,

banane se ne lupi, dokler ni zrela.

V dnevih, ko me lupijo in se rana celi, se učim moliti, boriti,

premažem se z glino in postanem nevidna,

ko se umijem, je koža trdnejša,

zažgem slamnato kolibo in otroštvo,

in v senci gora se na prašni cesti srečata moje življenje in smrt, za hip,

takrat tihotapim kri, tečem v dolino,

bližam se morju, da zlijem vanj, kar bi me vrnilo na začetek.

Ne odhajaj, Giselle.

Saj nisem nikoli prišla, Sofija, se spominjaš,

moj duh je vedno tu, pleše in poje v hotelu Mirabel, kjer sem srečna,

a čas je v resnici, da grem, saj veš, da bi rada letela.

Ne skrbi, pokrila se bom z oranžno odejo z belimi pikami, ko se bom dotaknila tal,

z njo mi bo še v smrti prijetno toplo.

Gospod Eliot mi je včeraj pri večerji zaupal, da njegov dedek ne more brez tablet,

je skoraj gluh in slep, ubog je, tako osamljen,

in vse kar ostali želijo je, da pove, kje je skrit njegov denar,

preden se mu dokončno sfrklja.

Moja jetra so slaba, Giselle, in premorem le strto srce,

je jokal nad krožnikom okusne goveje pečenke.

Joj, ko bi le vedel, da je moje srce razcapano, zamazano in odklano,

ko bi le vedel, kaj sem takrat v kopalnici počela,

ko me je zasačil z ostrim rezilom med prsti,

še tedne kasneje sem kljub toplim dnevom nosila dolge rokave,

da se ni opazilo bolečine, a brazgotine so bile odrešujoče, Sofija.

Vem, Giselle, neutolažljivo si jokala, ostala sama, vsega kriva, rada bi zbežala,

vem, Giselle, prosila si nebo, naj ti da razlog, da boš vstala,

in preklela si vse svetnike, ker je bila glava težka in udje mlahavi, v duši stihija,

želela si si le, da bi se poteptala do konca, pokopala,

razirala po rokah in bi kri tekla,

in če bi medvedek Bacek iz reke pricapljal, se ulegel k tebi in bi spal,

takrat morda ne bi letela.

Morda, Sofija, ti moja varuška z osmimi lasnicami,

ki tako elegantno spenjajo tvoje lase v trdne vezi.

Ob tebi sem, tudi ko boš mislila, da sem pozabila na vse tiste najine čarobne dni.

Otri solze, Sofija, preženi žalost, odsanjaj slovo,

in pozdravi gospoda Eliota in mu na desno lice pritisni velik poljub.

Reci mu, naj spesni Alfredov ljubezenski spev do konca,

in naj za trenutek pusti pri miru votle ljudi.

Kuža Rahmaninov bo tvoj, Sofija, a ne kupuj mu neužitne pasje hrane.

Čas se dviga, Sofija, sonce žarke po hribih stresa,

zvon v zvoniku sedmo uro odzvanja, konec je skorajšnjega spanja.

In neslišno bom šla, z zarjo v roki, ko zopet pridem, morda.

čas je čas in je čas, tvoj, čas, njen, čas, vajin, čas, kamen, čas, burja, čas, pesem, čas, ti z njo v njem, čas, ki ga imaš rad, čas brez besed, čas z besedami odvzet, čas in je čas, ki ga imaš iskreno rad

Giselle VIII (Snežne krogle)

Potrebujem spremembo, Sofija.

Umaknila bom pramen las s čela pa bo.

Misliš, da bo, Giselle, ne vem,

vedno moraš paziti na svoje besede, na njihov ton, na vse,

celo na to, v kakšen darilni papir jih oviješ,

da je čimbolj mehko,

da so očitki, ki prifrčijo nazaj,

vsaj odtenek vseh tistih barv, v katere ovijaš svoj jaz.

In veš, da pogovori nikoli ne padejo na plodna tla,

takšne vrste gnojila še ni.

Vem, Sofija, gnojila za moje besede še ni,

ko bi le imela snežno kroglo, v katero bi se skrila,

ti bi jo stresla, Sofija, in sneg bi me prekril,

snežinke bi padale in padale,

in me spreminjale v sneženega moža ali snežno vilo, v nekaj mrzlega.

Poiščiva snežno kroglo, Sofija, da ne omagam v prepad,

zopet ne morem zaspati,

še v moje sanje vdira kletka

in ko končno zatisnem oči,

me predrami rohnenje glasu,

izpija moj življenjski sok,

živci so napeti,

zrak je zadušljiv

in senca na licih narašča,

se prelije čez obraz in izhlapi.

Odkar je utonil medvedek Bacek je z menoj včasih hudo,

ne maram se in jezijo se name,

gospodu Eliotu se ob zmerljivkah kar ježijo lasje,

poglej se, kakšna si, koza neumna,

manj kot nič, in vedno počenjaš najbolj bedaste stvari,

že dolgo v skodelici za kavo ni več toplo

in moje srce poka ob ločitvi od sanj, tako malo je resničnosti v meni.

Le kapljice premorem iztisniti iz sebe, ko se skorja ohlaja,

hribi se nižajo, izriše se nedosegljiva obala,

sonce komaj še žarke oddaja,

vonjam smrt, Sofija, treba bo umreti,

prihaja, ne poznam njenega imena,

vem le, da vame črna semena zasaja.

Giselle VII (Mademoiselle)

Vse imam v knjigi, Sofija.

Vsega že ne, Giselle.

Ja, vse, rastline, ki zdravijo vnetje,

in kaj narediti, ko se gnojni tur predre.

Še prevretek iz makovih glavic,

saj veliko ljudi ne spi, Sofija,

štejejo ovce ali gledajo TV.

Tudi ti ne spiš, Giselle.

Luske že načenjajo tvojo utrujeno kožo.

Zopet tista čudna senca, Sofija, saj veš,

ne znam je opisati, še gospodu Eliotu ne gre,

tako težka in žametna lega na srce kot tistega dopoldneva,

se še spomniš, Sofija, kako je bilo,

ko stopil se je beli prah in se pomešal s krvjo,

udje so nekam odfrčali

in glava je ostala med oblaki v obliki pritlikavih dreves,

misli so tavale globlje v zemeljske plasti,

z vsakim vdihom vse tiše.

Bilo je lepo, brez bolečine,

brez solz in zlaganih planetov,

zahrbtnih ozvezdij in nergavih kometov,

še malo in bi presekala nit,

a strah me je bilo,

ni bil še čas, so rekli na drugi strani,

preveč je potrebno napisati in naslikati,

pomesti pločnike in prezračiti votle ljudi.

Gospod Eliot vedno rad spleta vrvi v svojih verzih,

še preden pokopljejo steklene oči.

Kaj ko bi senco potopile v nakupe, Giselle?

Poiskale bi tople rokavice, volneno kapo in šal.

Še zate, Sofija, parfum Mademoiselle znamenite Coco Chanel,

La Perla in Chantal, rdeče nogavice in seveda, pas zanje,

in Lindt, temna, božansko okusna,

vaniljeva krema, pomarančni liker,

marcipanove zvezdice, suhe marelice

in s kristali posuti vrhovi zasneženih jelk.

In ob koncu dneva bodo tvoje roke neme, Giselle,

utrujen bo korak,

mehka lica bodo legla na blazino

in telo bo odtavalo v spokojen mrak.

Osamljenost ostaja, Sofija.

Odprta je praznina.

Ne napolni je ne Chanel, ne Chantal.

Giselle VI (Bolečina se s soljo pomeša)

Sofija, poveži me s starim satelitskim omrežjem,

da pravočasno pripravim zajtrk za Backa

in dokončam ponarejanje domačih piškotov za pomokanim pultom,

mogoče še stlačim v nabasan koš za smeti vse tiste laži

in staro krpo, ki že pošteno smrdi.

Sofija, si videla kje novo, pod pomivalnim koritom morda,

zopet staro na plan, v razkužilo, da se zlepijo ranjena krila,

krog se vrti, v smeri, kjer je zmrzovalnik in lazanja za večerjo,

rada jo imam, tako prijetno diši.

In z gospodom Eliotom greva v knjižnico,

Sapramiška, pek Mišmaš in Kuzma morajo nazaj.

Ustavila se bova še v kavarni,

izmerila bova življenje s kavnimi žličkami.

Ali si bova drznili, se sprašujem, Sofija, ali si bova drznili vznemirjati vesolje.

Prosim te, pokliči še frizerja, moji lasje so že čisto štrleči,

in joj, ne hodi na govorile ure, zopet boš poslušala, kakšna je današnja mladina,

in moja kemija, hip-hop, vrečast jeans, konec tedna odklop,

in telegram sem dobila, Sofija,

moja prijateljica je mirno umrla v večernih urah,

zmeda, solze, zrak, stop.

Bolečina se v Giselle zopet oglaša,

tista nevzdržna, ki trga časopisne članke,

ko luč na podstrešju potna ugaša,

vzbrsti, na njeni koži gostuje,

praska, iz notranjosti kriči,

se z vsakim vdihom krepi,

iz žil se izceja,

kosti razporeja,

limfo skozi utrujene oči preceja,

preplavi Giselle in jo odpre.

Giselle V (Izginjanja)

Zakaj praska pod očesom, Giselle?

Ne sprašuj, Sofija, saj veš.

Klicali so te v šolo,

ker sem se stepla z dekletom iz sosednjega razreda.

Zakaj praska na licu, Giselle?

Ne sprašuj, Sofija, saj veš.

Rekla mi je grdi raček,

drobna šema s čudnimi očmi,

da sem neumna, neprimerno oblečena in še kaj.

Zakaj praska na srcu, Giselle?

Ne sprašuj, Sofija, saj veš.

Fant iz njenega razreda me je branil,

ko je kričala,

izdolbla bom tvoje modrozelene oči in iztrgala divje srce.

Ne ugajam si več, Sofija, nič več.

Odrivajo me stran

in odnaša me v nasprotno smer.

Nič videti.

Nič slišati.

Z okenske police,

nič čutiti.

In Giselle se zvleče v pajčevinasto kamro.

Rahmaninov ostaja pred vrati,

Sofiji nemoč z lasnic zdrsne na tla in ne da ji spati.

Še gospod Eliot jo prosi, naj gresta med porcelan, marmelado in čaj,

da malce pokramljata o tej čudni zadevi.

Giselle se nasmehne.

Gospod Eliot, ne morem kramljati,

so luknje v spominu, otožnost,

ko odhajam po ulici in ne vem,

kako priti in najti cigarete, 

mogoče hotel Mirabel,

medvedka Backa,

ah kje, utonil je že.

V trgovino s pohištvom morava, gospod Eliot,

po masiven stol z lepo prevleko,

znotraj praznina, prevara,

votel les, videz vara,

saj pišete o votlih ljudeh, gospod Eliot, kajne?

Poglej skozi okno, Sofija, kaj ni lep razgled?

Zlizana, solze drse,

hladne prsi, Giselle sluti in ve.

Mimo pegic rezilo reže v belo meso,

nejasna, v čutenju glasna,

obarva škrlatno se nočno nebo.