Nov dan je, Sofija, in tema je preč.
Umijva si noge, da bova dišali,
naoljiva stopala, da bodo čutna kot jantar in led,
in koža bo mehka kot pravkar stepena smetana.
Sofija, hvala ti, samo tebe imam,
in Rahmaninov me greje v hladnih nočeh,
pravljice me božajo, ko spim,
da le ni strahov iz omare in temnih senc, ki
vijejo roke.
Ti ne veš, kako težko mi je zaspati, ko me v
sanjah obiskujejo mrtvi ljudje.
Si opazila, da se gospodu Eliotu redčijo lasje?
V jutranji halji in kravati je prav hecen.
Obljubil mi je, da mi bo kupil bonbone,
upam, da tiste čokoladne z limonino kremo na
sredini, tisti so dobri.
Veš, Sofija, morava poiskati bonboniero na
podstrešju stare hiše,
kjer je slaščičarna in prodajalna bonbonov.
Zakaj, Giselle, tista bonboniera je zaprašena in
prazna.
Ni, Sofija, verjemi, ni prazna, v njej biva mala
bela vila Mucinda.
Skrbi me zanjo, ni me obiskala že nekaj noči,
vedno je pustila zame bonbon na blazini in sedaj
je že nekaj časa ni,
skrbi me, Sofija, skrbi.
Sanje so bile rožne takrat, ko se mi je bonbon
stopil v ustih,
a postajajo sive in mračne, tudi gospod Eliot
pravi tako.
Njemu so všeč marcipanove kocke s češnjevim
likerjem,
ko oživi usta ena sama samcata kocka, je decembrska
noč mehka in krotka,
in še enkrat zavije okrog hiše, sladkim sanjam
sledi in mirno zaspi.
Spati, zakaj, je to želja ali potreba, večno
lovišče, ki ne ujamem ga, dokler se ne stegnem.
Ne še, Ljubezen, ni še čas za ta stegna, to kožo,
te roke, ki plujejo globoko v venah,
drhti moje čelo, drhti spolovilo, prenašam
ozvezdja, se krči perilo,
iščem čas, spomin, kradem kot najhujši tat,
ljubim, kot da je danes poslednji dan, kot da bom
utonila v lastnih sokovih,
sočna, rumena kakor limona, kisla in sladka
obenem,
ljubim te, je to le odvržen stavek na poljski
poti?
Ne, Ljubezen, to je pesem v šelestečih laskih,
v mednožju, ki se ob tvojem dotiku razbohoti, ko
ustnice dotaknejo vesolje sredice,
se staplja maslo, cedi se, stiska, te vase požira
in te s črnimi nogavicami odstira,
da so dnevi sončni in megla pomaha v pozdrav.
In zopet noč je tu in škatla bonbonov, ki jih
Giselle ni pojedla.
Vzemi, Ljubezen, ne čakaj, čas je vse, kar imava.
Ni komentarjev:
Objavite komentar