Vse imam v knjigi, Sofija.
Vsega že ne, Giselle.
Ja, vse, rastline, ki zdravijo vnetje,
in kaj narediti, ko se gnojni tur predre.
Še prevretek iz makovih glavic,
saj veliko ljudi ne spi, Sofija,
štejejo ovce ali gledajo TV.
Tudi ti ne spiš, Giselle.
Luske že načenjajo tvojo utrujeno kožo.
Zopet tista čudna senca, Sofija, saj veš,
ne znam je opisati, še gospodu Eliotu ne gre,
tako težka in žametna lega na srce kot tistega
dopoldneva,
se še spomniš, Sofija, kako je bilo,
ko stopil se je beli prah in se pomešal s krvjo,
udje so nekam odfrčali
in glava je ostala med oblaki v obliki
pritlikavih dreves,
misli so tavale globlje v zemeljske plasti,
z vsakim vdihom vse tiše.
Bilo je lepo, brez bolečine,
brez solz in zlaganih planetov,
zahrbtnih ozvezdij in nergavih kometov,
še malo in bi presekala nit,
a strah me je bilo,
ni bil še čas, so rekli na drugi strani,
preveč je potrebno napisati in naslikati,
pomesti pločnike in prezračiti votle ljudi.
Gospod Eliot vedno rad spleta vrvi v svojih
verzih,
še preden pokopljejo steklene oči.
Kaj ko bi senco potopile v nakupe, Giselle?
Poiskale bi tople rokavice, volneno kapo in šal.
Še zate, Sofija, parfum Mademoiselle znamenite
Coco Chanel,
La Perla in Chantal, rdeče nogavice in seveda, pas
zanje,
in Lindt, temna, božansko okusna,
vaniljeva krema, pomarančni liker,
marcipanove zvezdice, suhe marelice
in s kristali posuti vrhovi zasneženih jelk.
In ob koncu dneva bodo tvoje roke neme, Giselle,
utrujen bo korak,
mehka lica bodo legla na blazino
in telo bo odtavalo v spokojen mrak.
Osamljenost ostaja, Sofija.
Odprta je praznina.
Ne napolni je ne Chanel, ne Chantal.
Ni komentarjev:
Objavite komentar