Giselle IX (Počakaj, da se včeraj vrne in je čas, ki ga imaš rad)

Sočasno z luno se vrtim, Sofija,

kaže mi vedno enak obraz.

Njena temna stran je skrita in neznana,

brez morij, enolična, s prahom pokrita.

Zopet orjem reko v zatišju golega telesa,

zagledam jato gosi in stresam ude v dlan,

vlečem se skozi prste kot žalni venec, ki ne morem ga poslati stran.

Gospod Eliot mi je povedal prastaro modrost,

banane se ne lupi, dokler ni zrela.

V dnevih, ko me lupijo in se rana celi, se učim moliti, boriti,

premažem se z glino in postanem nevidna,

ko se umijem, je koža trdnejša,

zažgem slamnato kolibo in otroštvo,

in v senci gora se na prašni cesti srečata moje življenje in smrt, za hip,

takrat tihotapim kri, tečem v dolino,

bližam se morju, da zlijem vanj, kar bi me vrnilo na začetek.

Ne odhajaj, Giselle.

Saj nisem nikoli prišla, Sofija, se spominjaš,

moj duh je vedno tu, pleše in poje v hotelu Mirabel, kjer sem srečna,

a čas je v resnici, da grem, saj veš, da bi rada letela.

Ne skrbi, pokrila se bom z oranžno odejo z belimi pikami, ko se bom dotaknila tal,

z njo mi bo še v smrti prijetno toplo.

Gospod Eliot mi je včeraj pri večerji zaupal, da njegov dedek ne more brez tablet,

je skoraj gluh in slep, ubog je, tako osamljen,

in vse kar ostali želijo je, da pove, kje je skrit njegov denar,

preden se mu dokončno sfrklja.

Moja jetra so slaba, Giselle, in premorem le strto srce,

je jokal nad krožnikom okusne goveje pečenke.

Joj, ko bi le vedel, da je moje srce razcapano, zamazano in odklano,

ko bi le vedel, kaj sem takrat v kopalnici počela,

ko me je zasačil z ostrim rezilom med prsti,

še tedne kasneje sem kljub toplim dnevom nosila dolge rokave,

da se ni opazilo bolečine, a brazgotine so bile odrešujoče, Sofija.

Vem, Giselle, neutolažljivo si jokala, ostala sama, vsega kriva, rada bi zbežala,

vem, Giselle, prosila si nebo, naj ti da razlog, da boš vstala,

in preklela si vse svetnike, ker je bila glava težka in udje mlahavi, v duši stihija,

želela si si le, da bi se poteptala do konca, pokopala,

razirala po rokah in bi kri tekla,

in če bi medvedek Bacek iz reke pricapljal, se ulegel k tebi in bi spal,

takrat morda ne bi letela.

Morda, Sofija, ti moja varuška z osmimi lasnicami,

ki tako elegantno spenjajo tvoje lase v trdne vezi.

Ob tebi sem, tudi ko boš mislila, da sem pozabila na vse tiste najine čarobne dni.

Otri solze, Sofija, preženi žalost, odsanjaj slovo,

in pozdravi gospoda Eliota in mu na desno lice pritisni velik poljub.

Reci mu, naj spesni Alfredov ljubezenski spev do konca,

in naj za trenutek pusti pri miru votle ljudi.

Kuža Rahmaninov bo tvoj, Sofija, a ne kupuj mu neužitne pasje hrane.

Čas se dviga, Sofija, sonce žarke po hribih stresa,

zvon v zvoniku sedmo uro odzvanja, konec je skorajšnjega spanja.

In neslišno bom šla, z zarjo v roki, ko zopet pridem, morda.

čas je čas in je čas, tvoj, čas, njen, čas, vajin, čas, kamen, čas, burja, čas, pesem, čas, ti z njo v njem, čas, ki ga imaš rad, čas brez besed, čas z besedami odvzet, čas in je čas, ki ga imaš iskreno rad