Potrebujem spremembo, Sofija.
Umaknila bom pramen las s čela pa bo.
Misliš, da bo, Giselle, ne vem,
vedno moraš paziti na svoje besede, na njihov
ton, na vse,
celo na to, v kakšen darilni papir jih oviješ,
da je čimbolj mehko,
da so očitki, ki prifrčijo nazaj,
vsaj odtenek vseh tistih barv, v katere ovijaš
svoj jaz.
In veš, da pogovori nikoli ne padejo na plodna
tla,
takšne vrste gnojila še ni.
Vem, Sofija, gnojila za moje besede še ni,
ko bi le imela snežno kroglo, v katero bi se
skrila,
ti bi jo stresla, Sofija, in sneg bi me prekril,
snežinke bi padale in padale,
in me spreminjale v sneženega moža ali snežno
vilo, v nekaj mrzlega.
Poiščiva snežno kroglo, Sofija, da ne omagam v
prepad,
zopet ne morem zaspati,
še v moje sanje vdira kletka
in ko končno zatisnem oči,
me predrami rohnenje glasu,
izpija moj življenjski sok,
živci so napeti,
zrak je zadušljiv
in senca na licih narašča,
se prelije čez obraz in izhlapi.
Odkar je utonil medvedek Bacek je z menoj včasih
hudo,
ne maram se in jezijo se name,
gospodu Eliotu se ob zmerljivkah kar ježijo lasje,
poglej se, kakšna si, koza neumna,
manj kot nič, in vedno počenjaš najbolj bedaste
stvari,
že dolgo v skodelici za kavo ni več toplo
in moje srce poka ob ločitvi od sanj, tako malo je
resničnosti v meni.
Le kapljice premorem iztisniti iz sebe, ko se
skorja ohlaja,
hribi se nižajo, izriše se nedosegljiva obala,
sonce komaj še žarke oddaja,
vonjam smrt, Sofija, treba bo umreti,
prihaja, ne poznam njenega imena,
vem le, da vame črna semena zasaja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar