Sofija, tako obožujem višnjev liker,
narejen iz višenj, ki dozorijo na Lepi Amandine.
Ja, Lepa Amandine, Giselle,
od vseh dreves v sadovnjaku najbolj oboževana,
ta sladkost, ta globoka rdečina, ta sočnost,
koščice, ki ždijo v mehkem mesu,
plast za plastjo višenj in sladkorja z žganjem,
in sadež, ki se zadrži v ustih in se pod jezikom
raztopi.
Ja, Sofija, in koščico sesaš, se z njo igraš,
kot jagodo rožnega venca, a brez molitve,
kleče se plazi v brbončicah, v žilah,
v globinah telesa, ki me pretresa.
Božansko je, Sofija.
Giselle, sladkosti ti rojijo po glavi, orehov
kruh in cimetove skorjice.
Ko pa je tako lepo, Sofija, moraš priznati.
Videla sem tvojo rdečo srajčko in rdeče nogavice
in slišala sem glasbo, ko je veter pihal v pravo
smer,
začutila slamo za ležišče in suho listje za
blazino.
Giselle, raje očisti maline in jim odstrani
ščetine.
Saj, Sofija, vedno višnje, vedno maline,
tako kot gospod Eliot, ki ravna predmete na
polici,
ko je njegov dan temačen in neiskren.
Vzame celo ravnilo, da se nobena fotografija s
spomini ne premakne z ravne črte.
Kaj je, Sofija, težke misli imaš.
Si kot rdeča srajčka, položena na desko, skrbno
zlikana, zložena, zaprta v modro škatlo.
Zadihaj, Sofija, z nasmehom na obrazu, izkašljaj
laži.
Bom, Giselle, zaprla bom škatlo v moji glavi
in naj se tista v srcu za vedno odpre.
Sedaj pa odpriva tisto zaprašeno bonboniero bele
vile Mucinde, Sofija,
in se najejva čokoladnih bonbonov,
tistih z višnjevim likerjem in grenko čokolado,
smetanovih karamel in v sladkorju praženih rozin.
December je, zakotaliva marcipanovo kroglico in
poiščiva najslajši bonbon.
Ni komentarjev:
Objavite komentar